Strah me je

Nekatera čustva so za nas prijetna, druga pa neprijetna. Včasih občutimo mešanico različnih čustev. Strah nas ščiti. Zaradi strahu v položajih, ki bi lahko bili za nas nevarni, skušamo najhitreje najti najboljšo rešitev. Pomembno je, da čustva pokažemo in se o njih pogovarjamo.
 

Jon ima hude sanje.

Jon se je prestrašen zbudil iz hudih sanj. V sanjah so ga lovili veliki roboti. Ni se mogel premakniti. Hotel je zbežati, a ga noge niso ubogale. Takrat se je zbudil. Bil je prepoten. Srce mu je močno razbijalo. Poklical je atija. Takoj je pritekel in objel Jona. Zdaj se pogovarjata o risanki, v kateri je Jon videl robote. Zjutraj jo bosta gledala skupaj. Skupaj si bosta ogledala robote, ki ponoči v sanjah nagajajo Jonu.

Lovro se izgubi.

Lovro je mamici in očiju pomagal nakupovati. Zagledal je škatle kock in odšel k tistim policam. V eni škatli je bil vlak. V drugi gradbišče! Hotel je mamici povedati, da takih kock še nima. Toda joj! Mamice ni nikjer!Niti očija! Postalo ga je strah. Srce mu je razbijalo. S pogledom je švigal sem in tja in glasno klical: »Mami, oči!«

Kaj pa, če ga ne bosta našla? Bosta šla domov brez njega? Zajokal je. Ves se je tresel. Takrat se je k njemu sklonil prijazen gospod. Bil je varnostnik. Hitro je poiskal Lovrova starša. Tudi mami in oči sta se prestrašila, ko nista vedela, kje je Lovro. Kako so bili veseli, ko so bili spet skupaj! Oba sta Lovru zagotovila, da nikakor ne bi odšla domov brez njega.

Arne sreča pajka.

Arne je na sprehodu v gozdu. Kar naenkrat zagleda pajkovo mrežo in na njej ogromnega pajka. Obstane kot vkopan. Od strahu ne more narediti niti koraka. Lovi sapo. Babica mu priskoči na pomoč. Pove mu, da mu pajek ne bo nič naredil. Če ga pustita pri miru, bo še naprej tkal svojo čudovito mrežo. Skupaj si jo ogledujeta. Pajek ni nič več strašen. Pravzaprav je pravi mojster!

Mina pri zdravnici

Mina je na zdravniškem pregledu. Zdravnica ji pove, da ji bodo vzeli kri iz prstka. Mina se pikanja boji. Strah jo je, da jo bo močno bolelo. Prstek stiska v dlan. Mami ji prigovarja, da ne bo prav nič bolelo. Sestra Jana pa ji pove, da bo bolelo čisto, čisto malo, ampak bo zelo hitro mimo. Potem ji bo na prstek narisala gusarja. Mina iztegne prst, sestra Jana je hitra in spretna. Že naslednji trenutek je kri v epruveti. Prstek ji povije in nanj nariše imenitnega gusarja.

Nana in nevihta

Divja nevihta, bliska se in grmi. Vse se trese. Nano je zelo, zelo strah. Vsakič, ko udari strela ali zagrmi, jo stisne v želodcu. Zakaj mora tako glasno ropotati? Še sreča, da je ob njej dedi. Razloži ji, kako nastaneta strela in grom. Potolaži jo, da bo kmalu konec nevihte. Najboljše pa je, da se v njegovem velikem objemu grmenje ne zdi več tako glasno in strašno.

Lara se boji globoke vode.

Lara se boji globine, ker je temna in se nič ne vidi. Strah jo je, da ne bi imela tal pod nogami. V bazenu je lažje, tam se dno lepo vidi. V morju pa je polno trav. Pa kamnov in peska! Mami dobi krasno zamisel. Lara bo sedla v napihljiv čoln in mami jo bo varno vozila. Lara bo videla, da so v vodi radovedne ribice, na morskem dnu pa morske zvezde in klobase. Mogoče pa bo kdaj drugič lažje plavala v globoki vodi.

Članek je bil objavljen v reviji Cicido.

Cicido je premišljeno zasnovana revija za predšolske malčke.
Otroke spodbuja na najpomembnejših področjih razvoja in jih vabi k branju v naročju starša, pripovedovanju, plesu, razmišljanju, gibanju, ustvarjanju …

Več o Cicidoju >